Viški hrane - intervju z mag. Sašo Dragar Milanović

Mag. Saša Dragar Milanović je glavna republiška inšpektorica za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo na inšpektoratu, ki deluje v sestavi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Zadnji dve leti vodi delovno skupino na temo viškov hrane in sodelovanja s humanitarnimi organizacijami. V tem času jim je uspelo doseči spremembo zakonodaje o označevanju živil, ki omogoča lažji zajem pred ali tik pred iztekom roka uporabnosti, trenutno pa pripravljajo dodatne smernice, ki bodo pospešile zmanjševanje količin zavržene hrane.

Kako ocenjujete delo delovne skupine za viške hrane?

Kot pozitivno. Pomembno je to, da koordiniramo dejavnosti problematike viškov hrane, ki obsega več zakonodajnih področij, od kmetijstva, varne hrane, vse do okolja. Mislim, da je delovni skupini uspelo prebiti blokado, ki je izhajala iz različnega razumevanja tega, kaj storiti z živili, ki so tik pred iztekom roka uporabnosti. Do nedavnega je še veljalo trdno stališče, da se ne da narediti nič. Vendar nam je uspelo opraviti ta miselni preskok, da smo tako v trgovskih verigah kot v vladnih institucijah prišli do tega, da danes lahko zajemamo hrano, ki je označena z rokom minimalne trajnosti kot tudi tistih živil, ki so označene z rokom "uporabno do" tik pred iztekom roka. S tem se preprečuje, da bi takšna hrana pristala med odpadki.

mag. Saša Dragar Milanovič (foto: Borut Krajnc)

Za delovno skupino velja, da vključuje zelo različne vladne sektorje?

To smo dosegli z vključitvijo različnih resorjev. kmetijskega, zdravstvenega, okoljskega, v zadnjem času tudi obrambnega in pravosodnega. S tem smo razširili naša prizadevanja v celotnem javnem sektorju. Slednja predvsem iz razloga, da imata v upravljanju obrate javne prehrane. Na ta način zajamemo hrano v teh obratih, ki ostaja nerazdeljena, je pa povsem varna in dobra za ljudi.

Od vsega začetka so vključene tudi nevladne organizacije?

Delovna skupina je tudi mesto diskusije, kjer svoje potrebe in interese izrazijo nevladne organizacije, predvsem dobrodelne organizacije, kot so Rdeči križ, Karitas, Slovenska filantropija, Zavod Pod strehco, Lions in Rotary klubi. Skupina je pravo mesto, da povedo, s kakšnimi problemi in težavami se soočajo pri razdeljevanju in predvsem pri iskanju živil. Še bolj pomembno pa je, da je skupina mesta, kjer lahko sporočijo svoje potrebe. Pridružile so se nam tudi okoljevarstvene organizacije, ki pokrivajo drugi vidik problema, odstranjevanja hrane kot odpadka.

Delovna skupina je dober primer sodelovanja vladnih institucij in vključevanja nevladnih organizacij. V pogovorih z izvajalci razdeljevanja pa že slišimo, da obstoječi model razdeljevanja viškov hrane dosega svoje meje in je potreben nadgradnje. Kaj to pomeni za delo skupine?

Med različnimi člani skupine smo ugotovili, da je potrebno obstoječim mrežam prostovoljcev, ki pomagajo dobrodelnim organizacijam, zagotoviti določeno podporo. Potrebujemo dodatne razpise za finančno podporo in tehnična sredstva. Prostovoljstvo vsega potrebnega v celoti ne more zagotoviti. Potrebna so vozila, hladilniki, zamrzovalniki, t.i. "šokerji", gorivo, stroški upravljanja prostovoljcev. Država bi jim na ta način lahko pomagala pri izpolnjevanju njihovega poslanstva.

Za naše bralce so zanimive informacije, ki govorijo o zmanjševanju in preprečevanju odpadkov. Tukaj so glavni akterji v kmetijstvu, predelovalni industriji, trgovci, tudi komunale. S ciljem, da viškov sploh ne bi bilo.

To je seveda želeno stanje.

Možno je veliko ukrepov na ravni teh akterjev. Kako okrepiti sodelovanje med njimi s ciljem preprečevanja nastajanja zavržene hrane?

Na podlagi dvoletnih izkušenj vidim napredek, predvsem pri nekaterih trgovcih. Iz informacij nevladnih organizacij, ki imajo vzpostavljene kontakte s trgovci in podpisane donatorske pogodbe. Si pa seveda trgovci prizadevajo, da blago prodajo. Vsega ne bomo mogli zajeti. To je pač logika poslovanja trgovcev. Želimo pa si, da bi bili odstotki predanih živil še višji.

Kritična točka slovenske politike ravnanja z odpadki so prenizki stroški odlaganja odpadkov, predvsem dajatev za odlaganje odpadkov je po naši oceni prenizka. Ali menite, da potrebujemo nacionalno strategijo, nacionalni dogovor o cilju za zmanjšanje količin zavržene hrane za 50 % do leta 2025, kot predlagamo Ekologi brez meja?

Moj odgovor je zmeren. Slovenija mora danes opazovati, kaj počnejo druge članice in kako razmišlja Evropska komisija. Ukvarjajo se s tem vprašanjem, vendar bolj iz drugega vidika, bolj ekonomskega, da razumejo zavrženo hrano kot izgubo. Lahko pa imamo veliko deklaracij, a poskrbeti moramo za to, da ne ostanejo mrtva črka na papirju. Ukrepati moramo, ker preveč hrane konča med odpadki, na drugi strani pa imamo veliko ljudi, potrebnih pomoči. Pred vrati so novi begunci. Pomemben je pogovor, da osvetlimo različne elemente problema viškov hrane. Da se lahko čim bolj sinhrono v vseh segmentih zmanjševanja količin zavržene hrane dogovorimo. Ni pa to samo stvar nevladnih in vladnih organizacij. Zelo pomemben dejavnik so lokalne skupnosti. Iz izkušenj vidimo, da so uspešni predvsem tam, kjer je dobro sodelovanje med humanitarnimi organizacijami in lokalnimi skupnostmi.

Ključ je zmeraj v sodelovanju. Gospa Dragar Milanovič, najlepša hvala za pogovor. 

Pogovor je vodil Albin Keuc.