Komentar: Preprečevanje odpadkov in odpadna hrana

Katja 25. Avgust 2015
Printer-friendly version

Pred dnevi se je zaključil proces posvetovanja z javnostjo na temo evropske politike krožnega gospodarjenja. Evropska komisija je namreč po sramotnem poskusu umika predloga novih ciljev za zmanjševanje količin bila prisiljena spremeniti svoje stališče. Obljubila je, da bo v letu 2015 pripravila bolj ambiciozen predlog. Kaj lahko pričakujemo?

Pri politiki v demokratičnih državah je pač tako, da imamo državljani pravico in možnost zahtevati, da nam izvoljeni uradniki z omejenim mandatom polagajo račune in pojasnila za svoja ravnanja. Države, v katerih državljani opustijo rabo te pravice, je ogroženo ne samo blagostanje marveč tudi politična stabilnost države, katere element so. Kot vidimo iz izkušenj, je raven razumevanja tega preprostega načela ljudstvu odgovorne vlade že med evropskimi državami zelo različna. Še bolj pa to velja za institucije Evropske unije - v prvi vrsti Evropske komisije. Invalidnost evropskega modela je pač v tem, da si države članice še zmeraj pridržujejo skoraj vso moč odločanja - zato ljudski predstavniki v evropskem parlamentu, poslani zato, da profesionalno gledajo Evropski komisiji pod prste, to z veseljem počnejo. A četudi je velika večina parlamentarcev jasno podprla predlog novih ciljev za preprečevanje in zmanjševanje odpadkov - od bioloških do embalaže (poleg večine EU vlad), ga je prvi komisar umaknil. In s tem tudi cilj za zmanjšanje količin zavržene in odpadne hrane.

eu komisija

Sedež Evropske komisije (foto: Getty Images)

V zadnjih mesecih (tudi med poletnimi počitnicami) je tako Evropska komisija izvedla javno posvetovanje na podlagi dokumenta, ki je bil že usklajen in pripravljen za sprejem na Svetu, najvišjem organu odločanja v Evropski uniji. Tako da ni najbolj jasno, kaj novega bi naj posvetovanje - razen močne podpore že dogovorjenim ciljem - prispevalo. Je pa res, da je gospodu Junckerju uspelo izgubiti najmanj eno leto za v večini nepotrebno delo. Res je, da v komisiji omenjajo dopolnitev, ki bo vključila v “krožno gospodarstvo” tudi preoblikovanje izdelkov. A to bi lahko razmeroma preprosto vključili kot dodatek potem, ko bi bili cilji že sprejeti.

Izjemno težko je najti racionalen argument, zakaj je Junckerjeva komisija ravnala kakor je ravnala v tem primeru - analize stroškov in koristi, presoje učinkov in stanja na surovinskih trgih so jasno pokazale, da sprejem pakta o krožnem gospodarstvu pomeni nova delovna mesta, večjo odpornost evropskega gospodarstva in višjo konkurenčnost evropskih proizvodov in storitev.

Zato se je potrebno vprašati, kdo je od tega imel koristi? Cui bono, kot so rekli Stari? Ali so to tradicionalne in velikokrat z javnim denarjem subvencionirane industrijske panoge, katerih lobistične lovke sežejo preko ideala dogovarjanja v skupno dobro? Med najbolj subvencioniranimi industrijami na svetu najdemo vsaj dve izjemno pomembni za proizvodnjo hrane: pridobivanje nafte in plina ter samo kmetijstvo. Ker je poslovanje danes globalno in trge obvladujejo multinacionalne korporacije, katerih prihodki so večji od proračunov ali BDP držav, bi lahko pogledali tudi, kdo med njimi je največji zmagovalec pri pridobivanju davčnih olajšav in drugih vrst finančnih spodbud. Temu je potrebno dodati še ocene o za okolju škodljive finančne spodbude - tudi tukaj so v vrhu proizvodnja hrane, energije, transport, surovine.

Veriženje lastništev podjetij s sedežem v davčnih oazah tem zmagovalcem še dodatno omogoča zmanjševanje davčne osnove in izogibanje plačilu davkov. Po ocenah razvojnih nevladnih organizacij, države v razvoju samo na tem področju na leto izgubijo 120 milijard dolarjev. In, ali ni prav Luksemburg neke vrste davčna oaza za evropske in svetovne korporacije? Dovolj podlage za nadaljnje raziskovanje, mar ne?

A pustimo se presenetiti. Do konca leta bo Evropska komisija predstavila svoj “ambiciozni” predlog in takrat bomo videli, kam pes moli taco. Ali v katerem grmu se dejansko skriva Juncker.

Piše: Albin Keuc

Slika: